Vse projekcije po svetu kažejo, da se število oseb z ugotovljenim avtizmom nezadržno povečuje in da bodo v prihodnje te številke le še naraščale. Kako se bomo kot družba s tem spoprijeli, je vprašanje, ki bo definiralo usodo velikega števila posameznikov in njihovih družin.
Veseli pa, da se v zadnjem času tudi v medijih pojavljajo informacije o tem, da je avtizem bolezen, ki se lahko zdravi. To vedenje daje ljudem možnost, da na eni strani vzamejo usodo v svoje roke in pomagajo svojim otrokom, ki so v avtističnem spektru. Po drugi strani pa vedno več uspešnih primerov občutnega izboljšanja stanja in izhodov iz avtističnega spektra nastavlja ogledalo in povečuje pritisk na uradno medicino, ki (z redkimi izjemami) avtizem še vedno obravnava kot razvojno motnjo, s katero se otrok rodi in je neozdravljiva.
Spodaj objavljamo povzetek zelo zanimivega članka, ki je izšel v reviji Zarja in kjer je predstavljenih več vidikov avtizma, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti kot družba in pa uspešna uporaba RENS H pri zdravljenju avtizma.
———————————————
Zadnjih deset let po svetu število oseb z motnjo avtističnega spektra vztrajno narašča, zato že govorimo o najhitreje rastoči razvojni motnji. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima motnjo avtističnega spektra eden izmed 160 otrok. V ZDA pa so za generacijo današnjih šestnajstletnikov avtizem ugotovili že pri enem od 86 otrok. V Sloveniji se z avtistično motnjo rodi 200 otrok na leto, napovedujejo pa, da se bo čez šest let s to motnjo rodil že vsak drugi fantek in vsaka deseta deklica! Kaj to pomeni za našo družbo? Kako se bomo kot družba prilagodili na malo »posebne« otroke in odrasle?
Predsednica Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije Sandra Bohinec Gorjak je v Večeru opozorila, da imamo v družbi rdeči alarm, ki se ga sploh ne zavedamo. Na Severnem Irskem naj bi bil avtist že vsak 34. otrok, v Belfastu celo vsak 21. Zato bi bilo po njenem mnenju nujno vzpostaviti register oseb z avtizmom. V Sloveniji ga še vedno nimamo.
Članek nadalje navaja trditev, da je avtizem je nevrološka razvojna motnja, s katero se otrok rodi in je neozdravljiva, vendar že v naslednjem odstavku zapiše, da natančen vzrok avtizma kljub številnim študijam po svetu sicer še vedno ni pojasnjen, strokovnjaki pa so si dokaj enotni, da gre za kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov (pred porodom, ob in po njem). Po navedbah Strokovnega centra za avtizem so rizični dejavniki za nastanek avtizma in sorodnih motenj: starost staršev, diabetes, krvavitve, uporaba zdravil za zdravljenje psihičnih bolezni (posebno v prvem trimesečju) in zloraba opojnih substanc v zgodnji nosečnosti. Pojav avtizma pri otroku povezujejo tudi z nekaterimi prenatalnimi virusnimi okužbami pri materi ter s stresom.
Nedavno je na dogodku Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKC in Sekcije za klinično toksikologijo nevrolog prof. dr. Fajko F. Bajrović povedal, da je živčni sistem občutljiv za nevrotoksine v okolju in že majhna izpostavljenost ploda pesticidom pred rojstvom pomeni motnje v motoričnem in nevrološkem razvoju otroka. Glede na to, da imamo porast avtističnih motenj, se sprašuje, kam bo vse več pesticidov v našem okolju pripeljalo našo družbo.
Slovenska inovacija
Uradna medicina pravi, da za avtizem ni zdravila, saj ne gre za bolezen, na drugi strani pa se oblikuje vedno večja skupnost, ki meni drugače. Da je avtizem bolezen, ki se lahko zdravi. Med njimi je tudi Zoran Dernovšek, slovenski inovator pripravka RENS H (hitro delujoče prehransko dopolnilo, narejeno iz izvlečka več vrst alg) z učinkovitim razstrupljevalnim protokolom, o katerem so tudi v Zarji že podrobneje pisali in tudi predstavili zgodbo avtista Kristiana. Ta je pri skoraj treh letih dobil diagnozo težje oblike avtizma in bil označen za trajno nesposobnega. Po posebni dieti, treh operacijah z izvornimi celicami in terapiji z RENS so se že po slabem letu dni pokazali osupljivi rezultati. Po testiranju ADOS – 2, ki ga uporabljajo za diagnosticiranje avtističnega spektra, je Kristian na stopnji 3, kar pomeni, da je zunaj avtističnega spektra. Torej ni več avtist!
Dernovšek, ki je v Makedoniji nedavno predaval strokovnjakom uradne medicine, dokazuje, da ima prav. »RENS je laboratorijsko pregledan, ima certifikat varnosti, za njim so raziskave. Ne gre za alternativo, ampak za komplementarno medicino, temelječo na dokazih.«
Napišimo novo poglavje
Kaj se torej dogaja v družbi, da avtizem tako strmo narašča? Gotovo danes zdravstveno stanje otrok bolj spremljajo in je zato več evidentiranih primerov avtizma; številnim otrokom, ki jim danes diagnosticirajo motnjo avtističnega spektra, pred 15 leti ne bi pripisali take diagnoze.
Da moramo biti kot družba prožnejši, se strinja tudi strokovnjakinja, ki želi ostati anonimna in se pri svojem delu vsak dan srečuje s predšolskimi in šolskimi otroki, ki imajo različne motnje avtističnega spektra. O avtizmu veliko bere, se izobražuje, razpravlja s kolegi in tudi razmišlja. »V strokovnih krogih zadnje čase potekajo debate tudi o tem, ali še naprej iskati diagnoze ali preprosto sprejeti dejstvo, da so motnje avtističnega spektra glede na pojavnost del evolucije. Vedeti moramo, da so najhujše oblike avtizma še vedno redke, veliko pa je otrok z Aspergerjevim sindromom in vedno bolj se nagibam k mnenju, da gre za evolucijske spremembe.
Sogovornica opozori, da ima večina pri omembi avtizma še vedno pred očmi Forresta Gumpa, a ljudi je treba ozaveščati, da so na številnih slovenskih šolah v posameznem oddelku po kar trije do pet otrok s težavami. »In teh nihče ne opazi! Opazijo jih šele potem, ko se začnejo rezati (samopoškodovati)! Dovolj so namreč inteligentni, da se postopoma naučijo veščin, s katerimi se nekako prebijejo skozi življenje (skozi šolski sistem), a ko pridejo do točke, ko ne zmorejo več, se začnejo silno resne težave.«
Na šolah zaznavajo namreč ogromno blažjih oblik motenj avtističnega spektra, za kar pa nimamo ustreznih programov. »Opažam, da se dogajajo velike spremembe, mi pa še kar naprej govorimo o razvajenih otrocih. Spremeniti moramo pristop in ne več ponujati vsem okolja, ki bo za vse enako, temveč se truditi oziroma omogočati otrokom, da vsak na svoj način pride do svojega optimuma. Bolj bo treba poudarjati napredek, pot do znanja kot pa sam rezultat,« razlaga strokovnjakinja in navede primer na neki šoli. Učitelji so se odločili, da bodo »težavnega« učenca naučili pozdravljati in konec. Pri tem pa niso upoštevali, da v tistem trenutku otrok tega ni zmožen. »Ta otrok se bo na koncu naučil pozdravljati, to vem, ampak ne na način, ki so si ga oni zamislili in ga poznajo do zdaj. Naučil se bo pozdravljati povsem po drugi poti, z drugimi pristopi.«
Prav tako se na naših šolah prevečkrat zgodi, da otrok z avtizmom ne more na kakšno prireditev, ker se učitelji bojijo nepredvidljivih reakcij. Že vnaprej vidijo morebitne probleme. »Ti otroci težko prenesejo spremembe in negotove situacije in iz tujih praks je razvidno, da se da take otroke na nove dogodke ustrezno vnaprej pripraviti – na primer s »slikanico«, kjer je narisan in opisan potek izleta oziroma prireditve. Občutek varnosti je pri njih izjemno pomemben. S temi otroki je treba vzpostaviti stik, potem lahko z njimi krasno delaš. Samo varno se morajo počutiti, pa ti jedo iz roke!«
V Sloveniji imamo tudi zelo neurejen položaj glede spremljevalcev teh otrok v šoli. To so pogosto kar dedki oziroma babice, ki za ravnanje s temi otroki sploh nimajo ustreznih veščin in izobrazbe.
Največ otrok z odločbami?
Včasih dobimo laiki vtis, da slovenske šole vodijo po številu otrok z odločbami v Evropi, pa to ni res, pravi sogovornica. Smo v zlati sredini. Bi pa na šolah morali zaposliti več socialnih pedagogov z ustreznimi kompetencami. Na šoli s petsto učenci, na kateri ima 20 odstotkov otrok odločbo, bi za kakovostno delo potrebovali od dva do tri specialne pedagoge, prav tako pa bi morali ti avtonomno presojati ter pomagati tudi otrokom brez odločb. Na odločbe se čaka predolgo.
»Če bi bila odločevalka, bi v šolstvu najprej namesto vzgojiteljice v prvem razredu osnovne šole uvedla specialno pedagoginjo, ki bi lahko hitro zaznala otroke s težavami in z njimi s specialnimi pedagoškimi pristopi individualno delala med poukom že od začetka. Tako bi se do 3. razreda odpravilo ogromno primanjkljajev. Tudi v vrtcih je še veliko prostora za izboljšavo,« dodaja strokovnjakinja, ki je prepričana, da na epidemijo avtizma sistemsko pri nas zagotovo nismo pripravljeni.
Prav tako se ji zdi katastrofalno, da staršem otrok z avtizmom pravice niso popolnoma jasne. »Starši so prepuščeni lastni iznajdljivosti in informiranosti, pravzaprav morajo preštudirati celotno zakonodajo, da lahko zaprosijo za tisto, kar jim pripada. Nasrkajo tisti, ki se v papirologiji ne znajdejo najbolje – in to ni prav!«
Vir: Revija Zarja št. 19, 7. 5. 2019, https://revijazarja.si/clanek/odklenjeno/5cd9746cdc745/na-generacijo-posebnezev-nismo-pripravljeni
Avtist Kristian – so sanje še resnične, ali so se razblinile? (video)
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminČe ste že kdaj obiskali našo spletno stran, gotovo poznate Kristiana, avtista iz Trbovelj, ki je po zaslugi svoje neverjetne mame Katje po dolgih letih boja in neverjetnih odrekanj uspel obrniti tok svoje bolezni in prehodil pot od oznake »trajno nesposoben«, do tega, da je izven avtističnega spektra. Njegova neverjetna zgodba je bila večkrat predstavljena v medijih.
Kristian in njegova družina so prehodili dolgo pot, saj je bila Kristianu postavljena diagnoza težka oblika avtizma že v vrtcu. Že 15 let se držijo stroge diete, bil je na operaciji z izvornimi celicami, žal pa napredki zaradi zastrupljenosti telesa niso bili trajni. Po uvedbi protokola RENS H so opravili še dve operaciji z izvornimi celicami, zahvaljujoč detoksifikaciji pa so bili napredki tokrat trajni, saj je RENS iz njegovega organizma izplavil aluminij in ostale težke kovine, ki so uničevale njegove celice. Napredek je bil neverjeten in je mejil na čudež, ki ga določen del uradne medicine (še) ni mogel v celoti sprejeti.
Kako je s Kristianom danes?
Ker video pove več kot besedilo in slika skupaj, vas vabimo, da si na dnu prispevka ogledate pogovor med Igorjem Goštetom in Kristianovo mamo Katjo, med katerim Kristian ves čas mirno sedi za mizo in počne različne stvari.
Celoten pogovor je dolg več kot eno uro, spodaj smo zbrali samo nekaj poudarkov iz njega.
Katja pove, da se je Kristian do 1. leta starosti normalno razvijal in že izgovarjal zloge. Po prejemu cepiva za ošpice, rdečke in mumps pa je začel nazadovati. Ni več govoril, začel je zavijati kot volk, spuščati čudne glasove, ni bilo več očesnega stika, nehal je spati in jesti, ni se znal več igrati z igračami, vrtel se je v krogu, se zabijal z glavo v zid, metal po tleh ipd. Pomirjala ga je tudi tekoča voda, zato so pogosto imeli poplavo v stanovanju, saj je redno odpiral pipe v kuhinji in kopalnici.
Ko so šli na obisk k babici, je morala zakleniti vrata v vse sobe, sicer je vse zmetal po tleh. Zdravniki so jim rekli, da je še majhen in da se bo že razvil, da pa se mu morajo več posvečati oz. ga vpisati v vrtec, ker je preveč razvajen. V vrtcu ni bilo nič bolje, saj otrok seveda ni bil razvajen, ampak je imel težjo obliko avtizma.
Nekaj posnetkov iz Kristianovega otroštva najdete na 12 minuti zgornjega videa
Vse težave, ki so sledile, so vodile do ločitve z možem, ki je odšel, Katja pa je ostala sama z dvema otrokoma. Bilo je zelo zelo težko.
Odziv okolice in zdravstvenega sistema na avtista
V pogovoru sta se dotaknila tega, kako so se drugi ljudje odzvali na njihovo situacijo. Katja pove, da so bili odzivi zelo različni, od zelo pozitivnih do izrazito negativnih – živeli so v občinskem stanovanju in eden od sosedov v tistih časih jo je tožil zaradi hrupa, ki ga je hiperaktiven otrok povzročal v stanovanju, na vratih se je pojavil tudi s sekiro in zahteval mir v stanovanju. Zaradi tega si njen starejši sin ni več upal sam iz stanovanja, zato je morala prositi drugo sosedo, da ga je vsak dan spremila v šolo, ker Kristiana ni mogla v tem času pustiti samega doma.
Še ena boleča tema je odnos dela našega zdravstvenega sistema do Kristiana in njegove situacije. Katja se posebej zahvali Pediatrični kliniki v Ljubljani, ki Kristiana spremlja, pomaga in je tudi potrdila uspešnost zdravljena, ki so ga opravili. Na drugi strani pa se pogosto najdejo tudi zdravstveni delavci, ki napredek pripišejo zgolj dejstvu, da je sedaj Kristian pač odrasel. Kdor ve, kako zelo so se trudili, da so prišli do današnjih rezultatov, takšne izjave težko mirno sprejme.
Prav tako pereča težava je zdravstvena zavarovalnica. Kljub temu, da njegov zdravnik na Pediatrični kliniki v Ljubljani v izvid zapiše vidne napredke zdravljenja, terapijo in zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja, zavarovalnica teh zahtevkov noče plačati. Ker Katja ve, da se brez trme ničesar ne doseže, je zadevo predala na socialno sodišče, kjer so po treh letih imeli prvo obravnavo, zadeva pa se bo gotovo še nekaj časa vlekla.
Katja še enkrat ponovi, da je Kristian po lestvici ADOS danes izven avtističnega spektra, kar se je zgodilo po tretji operaciji z izvornimi celicami in z uporabo RENS H.
Ostaja seveda razvojni zaostanek, tudi na področju govora, kar je razumljivo, glede na to, da je zamudil več kot 10 let razvoja. Vendar pa Kristian vedno bolje govori in tudi rad poje.
Katja še pove, da je bilo zelo težko tudi za njenega prvega sina, Aleksa, ki v mlajših letih seveda tega ni mogel razumeti in se je pogosto počutil zapostavljenega. Danes, ko je star 20 let, pa zadeve razume in pomaga družini.
Kaj pa so bile najtežje stvari, ki so jih morali prestati?
Na vprašanje, ali si je pred desetimi leti sama lahko predstavljala, da bi Kristian lahko kdaj tako mirno sedel celo uro, kot med intervjujem, je odgovorila, da nikakor ne. V tistih časih niso mogli iti nikamor, niti k zdravniku. Pri zobozdravniku so ga morali uspavati, zob pa niso popravljali, ampak pulili. Danes gre normalno k zobozdravniku, kjer mu popravijo zob s plombo, on pa mirno sedi z odprtimi usti. Ker je ves čas potreboval spremstvo, niti skodelice kave ni mogla popiti v miru, kaj šele, da bi šli na pico ali kosilo. Niso mogli iti v park, na počitnice pa sploh niso mogli pomisliti.
Kristian se je v obdobju pred zdravljenjem z RENS-om večkrat sam poškodoval, nekoč si je poškodoval glavo, ko se je z njo zabijal v steno. Drugič je odprl okno in metal stvari iz stanovanja. Katja izpostavlja dva zanjo najtežja trenutka: med vožnjo je zbrcal prednjo šipo v avtomobilu in jo razbil. Ker bi ji ušel iz avta, če bi se kje ustavila, je morala z razbito šipo pripeljati do doma. Druga takšna situacija pa je bila, ko je z glavo udaril v steklena vrata in si porezal nos. V tistih časih je bilo res težko.
Zdaj že nekaj let ni imel hujših izpadov in za to so zelo hvaležni.
Katja ob koncu še pove, da Kristian še zdaleč ni edini otrok, ki so mu terapije z pomagale in da je takšnih vedno več.
Povsem na koncu intervjuja pa Kristian sestavi še Rubikovo kocko in na klavir zaigra Beethovnovo skladbo Za Elizo.
Kristian sestavlja rubikovo kocko in igra na klavir
Ali bo lahko Kristian kdaj živel samostojno?
Zaradi izjemnega uspeha in napredka se lahko danes na glas vprašamo o stvari, ki je bila pred nekaj leti popolnoma nepredstavljiva in v domeni znanstvene fantastike – ali bo Kristian lahko kdaj živel samostojno?
Katja odgovori, da je v tem trenutku to še nemogoče vedeti, a glede na to, kako dolgo pot so že prehodili in kakšen napredek so na njej dosegli, si ne postavlja več nobenih mej.
1. del intervjuja
2. del intervjuja
Viri: ZASAVSKE ONLAJN NOVICE (https://www.zon.si/za-vse-tiste-katerim-bi-se-dalo-pomagati-pa-ceprav-samo-za-milimeter-kajti-ta-milimeter-zna-biti-nas-svet/), Sledi korakov (https://www.youtube.com/watch?v=9qm5YF6kzlc, https://www.youtube.com/watch?v=zPq_Dm3lkp8)
Fotografije: ZASAVSKE ONLAJN NOVICE, zaslonski posnetek Youtube
Navodila za uporabo kapljic RENS H in RENS HH +
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminPo e-pošti zelo pogosto prejmemo vprašanja glede jemanja in doziranja kapljic RENS H in RENS HH+. Zato smo na enem mestu zbrali vsa navodila g. Zorana Dernovška, tako za preventivno rabo, kot za uporabo pri različnih boleznih in stanjih. Verjamemo, da vam bodo v pomoč.
Splošni napotki
Preventivna raba kapljic RENS H
Za preventivno uporabo g. Dernovšek priporoča nižje dnevne količine. Taka raba pomaga organizmu pri lažjem razstrupljanju, prav tako pa mu, z dovajanjem dodatnega kisika in z upočasnjevanjem delovanja mlečne kisline ter CO2, pomaga pri večji vzdržljivosti.
Primer: 80 kg / 14 = 5,7 = 6 kapljic na dan
Primer: 32 kg / 7 = 4,6 = 5 kapljic na dan
Primer: 13 kg / 3 = 4,3 = 5 kapljic
*Izračunano število kapljic se zaokroži navzgor
Razstrupljanje telesa in terapevtska raba s kapljicami RENS H in RENS HH+
Za razstrupljanje in terapevtsko rabo pri različnih težjih stanjih (avtizem) in boleznih (rak) g. Dernovšek priporoča dva tipa kapljic in sicer RENS H ali RENS HH+
Primer: 80 kg / = 11,4 = 12 kapljic na dan
Primer: 33 kg / 3,5 = 9,4 = 10 kapljic na dan
Primer: 13 kg / 1,5 = 8,7 = 9 kapljic
*Izračunano število kapljic se zaokroži navzgor
Primer: 80 kg / 14 = 5,7 = 6 kapljic na dan
Primer: 33 kg / 7 = 4,7 = 5 kapljic na dan
Primer: 13 kg / 3 = 4,3 = 5 kapljic
*Izračunano število kapljic se zaokroži navzgor
Ker gre za večje doze, se do polne dnevne doze pride postopno. Začne se s 40-60% izračunane dnevne doze, viša se po korakih 10-20%, do polne doze.
Za odrasle se viša dnevno dozo vsake 3-5 dni.
Za otroke se viša dnevno dozo vsake 5-7 dni.
Upamo, da vam bodo zgornje tabele in navodila v pomoč pri doziranju.
Vir: https://protocolrens.org/, osebna spletna stran Zorana Dernovška
Predavanje Zorana Dernovška: Ali je avtizem ozdravljiv? Premikanje meja nemogočega
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminZoran Dernovšek, izumitelj RENS-a, je imel 14. aprila v Trbovljah predavanje z naslovom Ali je avtizem ozdravljiv. Na predavanju so bile predstavljene novosti v raziskavah in dosežkih ter rezultati uporabe protokola RENS. RENS je prehransko dopolnilo z originalnim imenom Rapid Effect Natural Supplement. V prvem delu predavanja je Zoran Dernovšek predstavil postopek zdravljenja avtizma kot bolezni, od diagnoze do popolne ozdravitve. Zelo natančno je predstavil tudi iznajdbo RENS-a, iz česa je narejen, ali je varen za uporabo in kaj lahko projekt RENS prinese posamezniku in človeštvu na področju medicine. Predstavljeni so bili tudi nekateri uspehi pri zdravljenju različnih bolezni, opeklin, ustnih ranah, pri razstrupljanju telesa in regeneraciji po fizičnih naporih po teku oziroma ultra maratonu.
O svojih izkušnjah z uporabo tega prehranskega dopolnila sta zbranim spregovorili tudi Katja Šergan Božič (mama 17-letnega Kristiana, ki je diagnozo avtizem prejel leta 2004) in Ana Snežka Vujasin, ki je ravno tako kot Katja mati avtističnega otroka. Spregovorila je o svoji izkušnjah z RENS-om pri svojem otroku in pri pacientih v ordinaciji, v kateri sodeluje s kolegom zobozdravnikom.
V zadnjem delu je Dernovšek odgovoril tudi na nekatera vprašanja s področja zdravstva in raziskav, ki so bila že opravljena in ki bodo sledila v naslednjem obdobju.
Sam posnetek je dolg 3 ure, izpostavljamo samo nekaj ključnih poudarkov:
Tukaj najdete tudi celotno prezentacijo g. Dernovška s predavanja: RENS_Trbovlje_190414
Na generacijo posebnežev nismo pripravljeni (Revija Zarja)
/1 Comment/in Uncategorized @sl /by adminVse projekcije po svetu kažejo, da se število oseb z ugotovljenim avtizmom nezadržno povečuje in da bodo v prihodnje te številke le še naraščale. Kako se bomo kot družba s tem spoprijeli, je vprašanje, ki bo definiralo usodo velikega števila posameznikov in njihovih družin.
Veseli pa, da se v zadnjem času tudi v medijih pojavljajo informacije o tem, da je avtizem bolezen, ki se lahko zdravi. To vedenje daje ljudem možnost, da na eni strani vzamejo usodo v svoje roke in pomagajo svojim otrokom, ki so v avtističnem spektru. Po drugi strani pa vedno več uspešnih primerov občutnega izboljšanja stanja in izhodov iz avtističnega spektra nastavlja ogledalo in povečuje pritisk na uradno medicino, ki (z redkimi izjemami) avtizem še vedno obravnava kot razvojno motnjo, s katero se otrok rodi in je neozdravljiva.
Spodaj objavljamo povzetek zelo zanimivega članka, ki je izšel v reviji Zarja in kjer je predstavljenih več vidikov avtizma, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti kot družba in pa uspešna uporaba RENS H pri zdravljenju avtizma.
———————————————
Zadnjih deset let po svetu število oseb z motnjo avtističnega spektra vztrajno narašča, zato že govorimo o najhitreje rastoči razvojni motnji. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima motnjo avtističnega spektra eden izmed 160 otrok. V ZDA pa so za generacijo današnjih šestnajstletnikov avtizem ugotovili že pri enem od 86 otrok. V Sloveniji se z avtistično motnjo rodi 200 otrok na leto, napovedujejo pa, da se bo čez šest let s to motnjo rodil že vsak drugi fantek in vsaka deseta deklica! Kaj to pomeni za našo družbo? Kako se bomo kot družba prilagodili na malo »posebne« otroke in odrasle?
Predsednica Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije Sandra Bohinec Gorjak je v Večeru opozorila, da imamo v družbi rdeči alarm, ki se ga sploh ne zavedamo. Na Severnem Irskem naj bi bil avtist že vsak 34. otrok, v Belfastu celo vsak 21. Zato bi bilo po njenem mnenju nujno vzpostaviti register oseb z avtizmom. V Sloveniji ga še vedno nimamo.
Članek nadalje navaja trditev, da je avtizem je nevrološka razvojna motnja, s katero se otrok rodi in je neozdravljiva, vendar že v naslednjem odstavku zapiše, da natančen vzrok avtizma kljub številnim študijam po svetu sicer še vedno ni pojasnjen, strokovnjaki pa so si dokaj enotni, da gre za kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov (pred porodom, ob in po njem). Po navedbah Strokovnega centra za avtizem so rizični dejavniki za nastanek avtizma in sorodnih motenj: starost staršev, diabetes, krvavitve, uporaba zdravil za zdravljenje psihičnih bolezni (posebno v prvem trimesečju) in zloraba opojnih substanc v zgodnji nosečnosti. Pojav avtizma pri otroku povezujejo tudi z nekaterimi prenatalnimi virusnimi okužbami pri materi ter s stresom.
Nedavno je na dogodku Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKC in Sekcije za klinično toksikologijo nevrolog prof. dr. Fajko F. Bajrović povedal, da je živčni sistem občutljiv za nevrotoksine v okolju in že majhna izpostavljenost ploda pesticidom pred rojstvom pomeni motnje v motoričnem in nevrološkem razvoju otroka. Glede na to, da imamo porast avtističnih motenj, se sprašuje, kam bo vse več pesticidov v našem okolju pripeljalo našo družbo.
Slovenska inovacija
Uradna medicina pravi, da za avtizem ni zdravila, saj ne gre za bolezen, na drugi strani pa se oblikuje vedno večja skupnost, ki meni drugače. Da je avtizem bolezen, ki se lahko zdravi. Med njimi je tudi Zoran Dernovšek, slovenski inovator pripravka RENS H (hitro delujoče prehransko dopolnilo, narejeno iz izvlečka več vrst alg) z učinkovitim razstrupljevalnim protokolom, o katerem so tudi v Zarji že podrobneje pisali in tudi predstavili zgodbo avtista Kristiana. Ta je pri skoraj treh letih dobil diagnozo težje oblike avtizma in bil označen za trajno nesposobnega. Po posebni dieti, treh operacijah z izvornimi celicami in terapiji z RENS so se že po slabem letu dni pokazali osupljivi rezultati. Po testiranju ADOS – 2, ki ga uporabljajo za diagnosticiranje avtističnega spektra, je Kristian na stopnji 3, kar pomeni, da je zunaj avtističnega spektra. Torej ni več avtist!
Dernovšek, ki je v Makedoniji nedavno predaval strokovnjakom uradne medicine, dokazuje, da ima prav. »RENS je laboratorijsko pregledan, ima certifikat varnosti, za njim so raziskave. Ne gre za alternativo, ampak za komplementarno medicino, temelječo na dokazih.«
Napišimo novo poglavje
Kaj se torej dogaja v družbi, da avtizem tako strmo narašča? Gotovo danes zdravstveno stanje otrok bolj spremljajo in je zato več evidentiranih primerov avtizma; številnim otrokom, ki jim danes diagnosticirajo motnjo avtističnega spektra, pred 15 leti ne bi pripisali take diagnoze.
Da moramo biti kot družba prožnejši, se strinja tudi strokovnjakinja, ki želi ostati anonimna in se pri svojem delu vsak dan srečuje s predšolskimi in šolskimi otroki, ki imajo različne motnje avtističnega spektra. O avtizmu veliko bere, se izobražuje, razpravlja s kolegi in tudi razmišlja. »V strokovnih krogih zadnje čase potekajo debate tudi o tem, ali še naprej iskati diagnoze ali preprosto sprejeti dejstvo, da so motnje avtističnega spektra glede na pojavnost del evolucije. Vedeti moramo, da so najhujše oblike avtizma še vedno redke, veliko pa je otrok z Aspergerjevim sindromom in vedno bolj se nagibam k mnenju, da gre za evolucijske spremembe.
Sogovornica opozori, da ima večina pri omembi avtizma še vedno pred očmi Forresta Gumpa, a ljudi je treba ozaveščati, da so na številnih slovenskih šolah v posameznem oddelku po kar trije do pet otrok s težavami. »In teh nihče ne opazi! Opazijo jih šele potem, ko se začnejo rezati (samopoškodovati)! Dovolj so namreč inteligentni, da se postopoma naučijo veščin, s katerimi se nekako prebijejo skozi življenje (skozi šolski sistem), a ko pridejo do točke, ko ne zmorejo več, se začnejo silno resne težave.«
Na šolah zaznavajo namreč ogromno blažjih oblik motenj avtističnega spektra, za kar pa nimamo ustreznih programov. »Opažam, da se dogajajo velike spremembe, mi pa še kar naprej govorimo o razvajenih otrocih. Spremeniti moramo pristop in ne več ponujati vsem okolja, ki bo za vse enako, temveč se truditi oziroma omogočati otrokom, da vsak na svoj način pride do svojega optimuma. Bolj bo treba poudarjati napredek, pot do znanja kot pa sam rezultat,« razlaga strokovnjakinja in navede primer na neki šoli. Učitelji so se odločili, da bodo »težavnega« učenca naučili pozdravljati in konec. Pri tem pa niso upoštevali, da v tistem trenutku otrok tega ni zmožen. »Ta otrok se bo na koncu naučil pozdravljati, to vem, ampak ne na način, ki so si ga oni zamislili in ga poznajo do zdaj. Naučil se bo pozdravljati povsem po drugi poti, z drugimi pristopi.«
Prav tako se na naših šolah prevečkrat zgodi, da otrok z avtizmom ne more na kakšno prireditev, ker se učitelji bojijo nepredvidljivih reakcij. Že vnaprej vidijo morebitne probleme. »Ti otroci težko prenesejo spremembe in negotove situacije in iz tujih praks je razvidno, da se da take otroke na nove dogodke ustrezno vnaprej pripraviti – na primer s »slikanico«, kjer je narisan in opisan potek izleta oziroma prireditve. Občutek varnosti je pri njih izjemno pomemben. S temi otroki je treba vzpostaviti stik, potem lahko z njimi krasno delaš. Samo varno se morajo počutiti, pa ti jedo iz roke!«
V Sloveniji imamo tudi zelo neurejen položaj glede spremljevalcev teh otrok v šoli. To so pogosto kar dedki oziroma babice, ki za ravnanje s temi otroki sploh nimajo ustreznih veščin in izobrazbe.
Največ otrok z odločbami?
Včasih dobimo laiki vtis, da slovenske šole vodijo po številu otrok z odločbami v Evropi, pa to ni res, pravi sogovornica. Smo v zlati sredini. Bi pa na šolah morali zaposliti več socialnih pedagogov z ustreznimi kompetencami. Na šoli s petsto učenci, na kateri ima 20 odstotkov otrok odločbo, bi za kakovostno delo potrebovali od dva do tri specialne pedagoge, prav tako pa bi morali ti avtonomno presojati ter pomagati tudi otrokom brez odločb. Na odločbe se čaka predolgo.
»Če bi bila odločevalka, bi v šolstvu najprej namesto vzgojiteljice v prvem razredu osnovne šole uvedla specialno pedagoginjo, ki bi lahko hitro zaznala otroke s težavami in z njimi s specialnimi pedagoškimi pristopi individualno delala med poukom že od začetka. Tako bi se do 3. razreda odpravilo ogromno primanjkljajev. Tudi v vrtcih je še veliko prostora za izboljšavo,« dodaja strokovnjakinja, ki je prepričana, da na epidemijo avtizma sistemsko pri nas zagotovo nismo pripravljeni.
Prav tako se ji zdi katastrofalno, da staršem otrok z avtizmom pravice niso popolnoma jasne. »Starši so prepuščeni lastni iznajdljivosti in informiranosti, pravzaprav morajo preštudirati celotno zakonodajo, da lahko zaprosijo za tisto, kar jim pripada. Nasrkajo tisti, ki se v papirologiji ne znajdejo najbolje – in to ni prav!«
Vir: Revija Zarja št. 19, 7. 5. 2019, https://revijazarja.si/clanek/odklenjeno/5cd9746cdc745/na-generacijo-posebnezev-nismo-pripravljeni
Ali je zdravljenje avtizma sploh potrebno in smiselno?
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminOb novih odkritjih in dokazih, da je avtizem ozdravljiva bolezen, se pojavljajo tudi pomisleki, ali si sploh želimo ozdraviti avtizem. Posamezniki (upravičeno) opozarjajo, da imajo avtisti svoje specifične prednosti in veščine, ki si jih ne želijo »ozdraviti«, saj bi to pomenilo, da se odrekajo delu sebe in postajajo takšni kot drugi.
Ti pomisleki popolnoma držijo – v določenih primerih. Verjetno se vsi strinjamo, da bi bilo spreminjanje avtistične osebe, ki uspešno funkcionira v družbi in svoje veščine uspešno izrablja v dobrobit sebe in družbe, nepotrebno in celo nemoralno. Vendar pa avtizem ni enoznačno stanje, zato tudi govorimo o avtističnem spektru. In izzivi, s katerimi se soočajo avtisti in njihove družine na različnih delih spektra, so zelo zelo različni.
V spodnjem videu je prikazana delček vsakdana družine z avtističnim otrokom, ki ima težjo obliko avtizma.
Poseben komentar ni potreben. Verjetno ni človeka na svetu, ki bi v takšnem primeru trdil, da zdravljenje ni potrebno in bo avtistični osebi odvzelo njegov jaz in osebnost.
Primeri uspešnih ozdravitev težjih oblik avtizma, ki so bili tudi javno dokumentirani, so lučka upanja za vse družine, ki se spopadajo z avtizmom v najtežjem delu spektra. Pri njih gre v prvi vrsti za to, da se avtistični osebi in njeni družini sploh omogoči normalno življenje brez vsakodnevnih fizično in psihično izčrpljujočih napadov in težav. Izhod iz tega dela avtističnega spektra je verjetno največja želja vseh, ki to dnevno doživljajo. Zanje je možnost ozdravitve avtizma tisto, kar jim lahko spremeni življenje na bolje.
Kako pa zdravljenje avtizma dejansko poteka?
Zoran Dernovšek, izumitelj RENS H, pravi, da je zdravljenje avtizma proces, kjer ni čudežnih zdravil (le primarna in visoka znanost), je pa trdo, sistematično delo, ki daje predvidljive pozitivne rezultate. Na predavanjih o delovanju RENS H je predstavil rezultate, ki so jih dosegli in sicer, da so v zadnjem obdobju uspeli potrditi, skupaj z ekipo, da je biomedicinski del avtizma zdaj ozdravljiv v doglednem času.
G. Dernovšek pove še nekaj zelo zanimivega:
Ko se enkrat odstranijo najhujše težave, povezane z avtizmom, torej specifične lastnosti in prednosti avtistične osebe ostanejo in avtist zdaj dobi možnost, da jih resnično izkoristi.
Odgovor na vprašanje v naslovu je tako da in ne. Če avtistična oseba dobro deluje v družbi in ona in njena družina ne čutita potrebe po spremembah, je zdravljenje popolnoma odveč. Če pa avtizem povzroča avtistu in njegovi družini velike težave in stiske, pa je zdravljenje prava pot.
»Priporočajo ga pediatri, ZZZS zanj ne prispeva niti centa«
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminŠe ena zgodba o vztrajnosti in premikanju meja, ko gre za zdravje otroka. Danes 17-letnega Maja so morali takoj po porodu s carskim rezom iz Postojne prepeljati na intenzivni oddelek v Ljubljano, ker so mu začeli odpovedovati notranji organi in je prenehal dihati, pozneje pa je dobil še sepso. Stanje se mu je pozneje sicer normaliziralo, je pa sepsa pri njem pustila trajne posledice, predvsem na njegovi motoriki. Prebolel je še vrsto drugih bolezni.
Kljub neizmerni žalosti in šoku ob takšnem dogodku, na katerega starša seveda nista bila pripravljena, sta se začela boriti za Majevo čimbolj normalno življenje. In ta boj traja vseh 17 let od takrat. Njegova mama dela kot policistka, njegov oče, ki je bil gasilec, pa je moral pustiti službo, da je skrbel za sina.
Maj raste in ker je vse težji, ga že skoraj ni več mogoče dvigniti. Ker ne more hoditi, je popolnoma odvisen od drugih. Zato so mu pred časom kupili nizozemsko napravo za učenje hoje innowalk, ki je nekakšen orbitrek in deluje tako, da bi Maja naučila hoditi – na njej je Majevo telo, od rok do nog, v nenehni dinamiki. Maj si zdaj na tej napravi že dobro leto krepi mišično maso, medtem je pridobil meča, ki jih prej ni imel, njegovo telo postaja vse bolj mišičasto. Najpomembneje pa je, da njegova samostojn(ejš)a drža vpliva tudi na njegove možgane in na razumevanje sveta. Zgodilo se je pričakovano sosledje: ker naprava zahteva, da nenehno delajo njegove roke in noge, je občutno napredoval tudi njegov govor. »Včasih ti takšne navrže, da resnično samo gledaš,« zna biti začudena celo njegova mama Maja.
Cena za innowalk je sicer 27.200 eur.
In del zgodbe, ki verjetno nikogar ne bo pretirano presenetil, ZZZS zanj ni dal niti centa, ker ga je označil za luksuzno napravo. Kljub temu, da se je Majeva mamica obrnila tudi na kabinet predsednika države Boruta Pahorja, kjer so ji odgovorili, da jim »po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pravzaprav morali pripadati nujni pripomočki, če le koristijo in pomagajo našim otrokom«, denarja ZZZS zanj seveda ni dal.
Enako je tudi z RENS H, ki ga Maj prav tako jemlje in uspešno čisti kovine iz njegovega telesa. Majeva mamica je zgrožena, da prehransko dopolnilo, ki ga priporočajo celo pediatri, ni sofinancirano s strani ZZZS. Njihov odgovor je razumela v smislu »Ali naj vam plačamo še za jajca, mleko in kruh?«
Ob vseh milijonih in milijardah, ki jih pogoltne naše zdravstvo, se človek vpraša, ali res ne gre drugače …
Nauk zgodbe pa je seveda enak, kot pri drugih, ki smo jih že predstavili – ko pride do tako hudih zdravstvenih težav, je skoraj vse odvisno od vsakega posameznika oz. njegovih staršev, družine, prijateljev in dobrih ljudi, ki so v stiski pripravljeni pomagati. Potrebno je pridobiti informacije, se povezati z ljudmi, ki znajo pomagati, se boriti in nikoli obupati. Če sam ne rineš nenehno naprej, te bo sistem pustil ob strani.
Vir besedila in fotografij: https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/clanek/naprava-ki-resuje-17-letnika-je-za-drzavo-luksuz-142462
Družina štiriletnega fantka z avtizmom iz Beltinec prosi za pomoč
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminZgodbe oseb, ki jim je RENS H pomagal, so čustvene in ob njih človek dobi upanje, da so čudeži dejansko mogoči, če se zanje boriš do konca svojih moči (in še čez). Še bolj čustvene in pretresljive pa so zgodbe, ki se šele odvijajo in ki na svoj srečen konec še čakajo.
Takšnih zgodb je veliko (več, kot si mislimo), ampak velika večina jih je skritih znotraj družine in najožjega kroga prijateljev. Kot smo že večkrat zapisali, ljudje se s svojimi težavami, s katerimi izstopamo iz ustaljenih norm okolice, neradi izpostavljamo, saj s tem tvegamo stigmatizacijo, odrinjenost, pomilovanje in včasih morda celo posmeh.
Kadar pa takšna zgodba vseeno pride v javnost ima za to zelo dober razlog – ponavadi je to nepredstavljivo močna želja narediti vse, kar je v moči družine, da pomaga svojemu članu. Če dvomite, vprašajte sebe, v kakšni situaciji bi se bili pripravljeni tako razgaliti pred vsem svetom in se pokazati tako ranljive. Gre za izjemno težke in naporne življenjske situacije.
Družina Horvat iz Beltinec je storila ta korak iz želje pomagati svojemu štiriletnemu fantku Inayu, ki se je rodil zdrav, zdaj pa je avtist. Pri dveh letih (po cepljenju z MMR cepivom), se je Inayu ustavil govor, socialni stik se je zmanjšal, ni se več odzival na svoje ime itd.
Družina se ni vdala in je začela s sistematičnim pristopom k zdravljenju avtizma, ki zajema testiranja las in urina v tujini, posebno mešanico vitaminov in mineralov, različne terapije, posebno dieto brez glutena in kazeina ter prehransko dopolnilo RENS H. Inayeva mamica pravi, da ga RENS H umirja in skrbi za čiščenje možganov, prvi rezultati so že vidni – izboljšal se je očesni kontakt, fantek bolj sodeluje, ni več hiperaktiven itd.
Inayeva mamica je pustila službo, da lahko svojemu sinu nudi najboljšo oskrbo, vse terapije (in morebitna operacija v tujini) pa stanejo veliko denarja, zato družina prosi vse, ki lahko pomagajo za pomoč.
Malemu Inayu in njegovi družini želimo čimprejšnje okrevanje in dovolj vztrajnosti za boj z vsem, kar jim bo še stopilo na pot. Njihova zgodba pa naj nam bo navdih, da spremembe so možne, samo obupati ne smemo.
Vir besedila in fotografij: https://www.vestnik.si/pomagajte-stiriletnemu-inayu-rodil-se-je-zdrav-zdaj-je-avtist-6648871
RENS H – pogosta vprašanja 2 – res dobro PRETRESITE
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminNa nekaj najbolj pogostih vprašanj smo že odgovorili v enem od prejšnjih člankov, ampak očitno še ne na vsa.
Kapljica, ki priteče iz stekleničke, je zelo svetla. Pri prejšnji steklenički je bila temna. Kaj je narobe?
Kapljice RENS H (enako tudi RENS HH PLUS) so sestavljene iz olivnega olja in učinkovine, ki se posede na dno stekleničke. Če želite, da bodo kapljice delovale in ne bo učinkovina ostala v steklenički, jo morate pred vsako uporabo RESNIČNO MOČNO PRETRESTI.
V praksi to pomeni, da stekleničko intenzivno tresite vsaj 15 sekund. Če je steklenička dlje časa stala pri miru, pa tudi dlje.
Ali vam je uspelo, boste izvedeli takoj, ko boste kapljico kapnili na prst. Če je temno zelene barve, potem je v redu. Če je svetlo zelene, pa stekleničko zaprite in ponovno pretresite.
Zakaj tako obširna navodila glede tresenja? Ker dobimo precej pošte, ko ljudje sprašujejo, ali je z njihovo stekleničko kaj narobe.
Kam naj namažem RENS H?
Po navodilih proizvajalca se RENS H kapljice nanašajo na dlesni ali pod jezik. Splošno pravilo je, da je potrebno imeti kapljice v ustih 5 minut, preden se preostanek pogoltne.
Sploh pri otrokih zna to biti izziv. Precej staršev to naredi tako, da otroku namaže kapljice na spodnjo dlesen medtem ko počnejo nekaj takega, kar jih zamoti (npr. gledanje risanke) ali pa med spanjem. V vsakem primeru je smiselno poskusiti različne pristope, da ugotovite, kateri najboljše deluje pri vas.
Kdaj dati RENS H?
Proizvajalec ne navaja specifičnega časa, lahko zjutraj, lahko zvečer ali oboje. V praksi pa se je izkazalo, da se pri nekaterih otrokih lahko pojavijo težave s spanjem oz. nespečnostjo, če se RENS H daje zvečer. V tem primeru dajanje prestavite na jutro.
Kaj osebam z avtizmom prinaša prihodnost?
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminOsebe z motnjami avtističnega spektra in njihove družine se spopadajo s celim kupom težav, o katerih se staršem, ki nimajo avtističnih otrok, niti ne sanja. Gre za izkušnjo, ki je, po njihovih besedah, ne bi privoščili niti svojim najhujšim sovražnikom. Zaprtost vase, neodzivnost, nezmožnost stika z drugimi otroci, fizični izpadi in še hujše stvari so del vsakdana in kljub ljubezni do otroka ženejo starše in celotno družino do skrajnih meja.
Uradna medicina avtizem obravnava kot stanje, ki ga ni mogoče zdraviti in avtisti ponavadi dobijo diagnozo, da se stanje ne bo nikoli izboljšalo. Na srečo pa številni uspešni primeri izboljšanja stanja avtistov, tudi v Sloveniji, dokazujejo nasprotno. V zadnjih letih se je za avtiste in njihove družine precej spremenilo, in to na boljše.
Kaj so biomarkerji in kaj imajo z avtizmom?
Ameriški znanstveniki so že leta nazaj ugotovili, da obstajajo biomarkerji (oz. biooznačevalci), po katerih lahko ugotovimo, kateri otroci so bolj izpostavljeni tveganju za avtizem.
Biomarkerji oz. biooznačevalci so snovi, ki jim v organizmu lahko sledimo. Gre za merljive indikatorje nekega biološkega stanja.
Dr. Gerald Mizejewski iz New York State Department of Health (Oddelek za zdravje zvezne države New York) je že leta 2013 izvedel raziskavo, v katero je bilo vključenih 40 družin z avtističnimi otroki starimi med 3 in 5 let. 20 družin je privolilo v izvedbo raziskave in na 16 osebah je bilo izvedeno testiranje. Testirali so njihovo kri, ki je bila odvzeta ob rojstvu in shranjena v zamrzovalniku.
Kri so poslali na testiranje v Teksas, kjer so jo testirali za 90 biomarkerjev. 15 biomarkerjev je vrnilo rezultate. V spodnji tabeli so navedeni biomarkerji, kakšen je njihov vpliv na pojavnost motenj avtističnega spektra pri novorojenčkih, biomedicinska oz. biokemična povezava in zaznana stopnja biomarkerja (povišana ali znižana).
Spodaj še grafični prikaz, kateri biomarkerji, ki se povezujejo z avtizmom, vplivajo na katerega od morebitnih vzrokov avtizma.
V zaključku raziskave dr. Mizejewski skupaj z drugimi avtorji zapiše naslednje:
»Količina raziskav glede avtizma in pridobljeno znanje na tem področju se je v zadnjem desetletju izrazito povečalo. V naslednjih 5-10 letih lahko pričakujemo, da se bo znanje na temo avtizma še povečalo in razširilo na področjih toksičnih kovin, prehrane, biokemije, genskega lokusa, medicinskega slikanja, avtoimunih bolezni in vnetja možganov. V genetiki bosta na prvem mestu odkrivanje gruč genov in genskih lokusov povezanih z avtizmom. Meritve težkih kovin bodo prisotne pri meritvah las avtistov (tako otrok, kot odraslih), da se bo odkrilo česa manjka in česa je v telesu preveč. Razvile so bodo nove diete in prehranski dodatki, ki bodo izboljšali vsakodnevno življenje ljudi z motnjami avtističnega spektra. Izvedene bodo raziskave glede suma na povezavo med peptidi v prebavnem traktu in avtizmom, saj je bilo odkrito, da imajo peptidi v prebavnem traktu enak genski zapis in mRNK (messenger RNA) kot nevropeptidi v možganih. Na področju medicinskega slikanja se bodo vizualizirale in definirale regije možganov povezane z motnjami gibanja in senzorike. Razjasnila se bo povezava avtoimunih bolezni z avtizmom preko sistema levkocitov HLA. Pojasnjena bo vloga izpostavljenosti testosteronu pri sindromu »ekstremno moških možganov« pri osebah z avtizmom. In končno, kot predstavljeno v tem poročilu, vzpostavili se bodo postopki s katerimi bomo lahko testirali novorojenčke in ugotovili stopnjo tveganja za avtizem.«
Kaj je torej novega na področju skrbi za osebe z avtizmom?
Gre za 5 let staro raziskavo in kot je dr. Mijezevski pravilno napovedal, se je v tem času veliko spremenilo.
Potrjena je bila povezava med povišanimi ravnmi testosterona v krvi zarodka in pojavnostjo avtizma ter še dodatna odkritja na tem področju.
Meritve vsebnosti kovin v laseh oseb v avtističnem spektru so nekaj vsakdanjega, na voljo so praktično komurkoli na svetu.
Razvite so nove diete in prehranska dopolnila, ki omogočajo lažje življenje avtistom in njihovim družinam. Prav posebno mesto med prehranskimi dopolnili ima RENS H, ki omogoča čiščenje toksičnih kovin iz telesa in s katerim je že veliko avtistov in tudi drugih oseb z različnimi težavami očistilo svoje telo težkih kovin in ostalih strupov.
Testiranja novorojenčkov glede stopnje tveganja za avtizem sicer še nimamo, a verjamemo lahko, da bo tudi do tega prišlo v ne tako oddaljeni prihodnosti. Vse to in še več, kar se dogaja na področju skrbi za osebe z avtizmom, nas lahko upravičeno navdaja z velikim optimizmom. Izzivi, stres in odpovedovanja za starše so še vedno enormni, a zdaj je luč na koncu tunela že precej svetla, saj imamo dokazane primere uspešnih izboljšanj stanj. Verjamemo, da bo šlo samo še na boljše.
Povzeto po raziskavi Newborn screening for autism: in search of candidate biomarkers https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4981185/.
Vir slik: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4981185/
RENS H – pogosta vprašanja
/0 Comments/in Uncategorized @sl /by adminNa nas se obračate z vprašanji glede uporabe in delovanja RENS H. Spodaj smo zbrali nekaj najpogostejših vprašanj in odgovorov nanje. Upamo, da vam bodo v pomoč.
Kakšen je priporočen dnevni odmerek RENS H za preventivno rabo za odraslo osebo?
Priporočen dnevni odmerek za preventivno rabo za odraslo osebo je 1 kapljica na 15 kg telesne teže.
Ali je RENS H primeren za otroke?
Da, RENS H je na voljo v dveh različicah za otroke:
V primeru, da je otrok težji od 60 kg in starejši od 12 let, lahko uporablja RENS H za odrasle.
Od drugih uporabnikov, ki RENS H niso uporabljali za preventivno rabo, ampak za rešitev svojih težav, sem slišal, da jemljejo dvojno dozo. Je to res?
Priporočen preventivni dnevni odmerek RENS H se uporablja pri preventivni rabi. V primeru resnejših težav se dnevni odmerek ponavadi res postopoma poveča na dvojno preventivno dozo.
Kako jemati kapljice RENS H?
Stekleničko zelo dobro in močno pretresite in kapljice dozirajte na prst ter z njimi namažite dlesni ali jih dajte pod jezik.
Kapljice se praviloma jemlje v enem odmerku, zvečer ali zjutraj.
RENS H in avtoimunske bolezni
Pri avtoimunskih boleznih, kot so multipla skleroza (MS), lupus (sistemski lupus eritematozus, SLE), revmatoidni artritis (RA), pemfigus vulgaris (kožna), in drugi, velja, da RENS lahko povzroči večjo aktivnost imunskega sistema, kar lahko okrepi simptome avtoimunske bolezni.
Ali lahko postanem odvisen od RENS H?
Ne, RENS H ne vsebuje nobenih kemičnih, psihotropnih ali podobnih sestavin, zato ne povzroča odvisnosti.
Rok uporabe in hramba RENS H kapljic
Rok uporabe kapljic RENS H je dve (2) leti od datuma proizvodnje, če je izdelek še vedno zaprt v originalnem pakiranju in pravilno hranjen.
Več informacij boste našli v navodilih, ki jih proizvajalec priloži k vsaki steklenički.