Archive for category: Uncategorized @sl

Če ste že kdaj obiskali našo spletno stran, gotovo poznate Kristiana, avtista iz Trbovelj, ki je po zaslugi svoje neverjetne mame Katje po dolgih letih boja in neverjetnih odrekanj uspel obrniti tok svoje bolezni in prehodil pot od oznake »trajno nesposoben«, do tega, da je izven avtističnega spektra. Njegova neverjetna zgodba je bila večkrat predstavljena v medijih.

Kristian in njegova družina so prehodili dolgo pot, saj je bila Kristianu postavljena diagnoza težka oblika avtizma že v vrtcu. Že 15 let se držijo stroge diete, bil je na operaciji z izvornimi celicami, žal pa napredki zaradi zastrupljenosti telesa niso bili trajni. Po uvedbi protokola RENS H so opravili še dve operaciji z izvornimi celicami, zahvaljujoč detoksifikaciji pa so bili napredki tokrat trajni, saj je RENS iz njegovega organizma izplavil aluminij in ostale težke kovine, ki so uničevale njegove celice. Napredek je bil neverjeten in je mejil na čudež, ki ga določen del uradne medicine (še) ni mogel v celoti sprejeti.

Kako je s Kristianom danes?

Ker video pove več kot besedilo in slika skupaj, vas vabimo, da si na dnu prispevka ogledate pogovor med Igorjem Goštetom in Kristianovo mamo Katjo, med katerim Kristian ves čas mirno sedi za mizo in počne različne stvari.

Celoten pogovor je dolg več kot eno uro, spodaj smo zbrali samo nekaj poudarkov iz njega.

Katja pove, da se je Kristian do 1. leta starosti normalno razvijal in že izgovarjal zloge. Po prejemu cepiva za ošpice, rdečke in mumps pa je začel nazadovati. Ni več govoril, začel je zavijati kot volk, spuščati čudne glasove, ni bilo več očesnega stika, nehal je spati in jesti, ni se znal več igrati z igračami, vrtel se je v krogu, se zabijal z glavo v zid, metal po tleh ipd. Pomirjala ga je tudi tekoča voda, zato so pogosto imeli poplavo v stanovanju, saj je redno odpiral pipe v kuhinji in kopalnici.

Ko so šli na obisk k babici, je morala zakleniti vrata v vse sobe, sicer je vse zmetal po tleh. Zdravniki so jim rekli, da je še majhen in da se bo že razvil, da pa se mu morajo več posvečati oz. ga vpisati v vrtec, ker je preveč razvajen. V vrtcu ni bilo nič bolje, saj otrok seveda ni bil razvajen, ampak je imel težjo obliko avtizma.

Nekaj posnetkov iz Kristianovega otroštva najdete na 12 minuti zgornjega videa

Vse težave, ki so sledile, so vodile do ločitve z možem, ki je odšel, Katja pa je ostala sama z dvema otrokoma. Bilo je zelo zelo težko.

Odziv okolice in zdravstvenega sistema na avtista

V pogovoru sta se dotaknila tega, kako so se drugi ljudje odzvali na njihovo situacijo. Katja pove, da so bili odzivi zelo različni, od zelo pozitivnih do izrazito negativnih – živeli so v občinskem stanovanju in eden od sosedov v tistih časih jo je tožil zaradi hrupa, ki ga je hiperaktiven otrok povzročal v stanovanju, na vratih se je pojavil tudi s sekiro in zahteval mir v stanovanju. Zaradi tega si njen starejši sin ni več upal sam iz stanovanja, zato je morala prositi drugo sosedo, da ga je vsak dan spremila v šolo, ker Kristiana ni mogla v tem času pustiti samega doma.

Še ena boleča tema je odnos dela našega zdravstvenega sistema do Kristiana in njegove situacije. Katja se posebej zahvali Pediatrični kliniki v Ljubljani, ki Kristiana spremlja, pomaga in je tudi potrdila uspešnost zdravljena, ki so ga opravili. Na drugi strani pa se pogosto najdejo tudi zdravstveni delavci, ki napredek pripišejo zgolj dejstvu, da je sedaj Kristian pač odrasel. Kdor ve, kako zelo so se trudili, da so prišli do današnjih rezultatov, takšne izjave težko mirno sprejme.

Prav tako pereča težava je zdravstvena zavarovalnica. Kljub temu, da njegov zdravnik na Pediatrični kliniki v Ljubljani v izvid zapiše vidne napredke zdravljenja, terapijo in zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja, zavarovalnica teh zahtevkov noče plačati. Ker Katja ve, da se brez trme ničesar ne doseže, je zadevo predala na socialno sodišče, kjer so po treh letih imeli prvo obravnavo, zadeva pa se bo gotovo še nekaj časa vlekla.

Katja še enkrat ponovi, da je Kristian po lestvici ADOS danes izven avtističnega spektra, kar se je zgodilo po tretji operaciji z izvornimi celicami in z uporabo RENS H.

Ostaja seveda razvojni zaostanek, tudi na področju govora, kar je razumljivo, glede na to, da je zamudil več kot 10 let razvoja. Vendar pa Kristian vedno bolje govori in tudi rad poje.

Katja še pove, da je bilo zelo težko tudi za njenega prvega sina, Aleksa, ki v mlajših letih seveda tega ni mogel razumeti in se je pogosto počutil zapostavljenega. Danes, ko je star 20 let, pa zadeve razume in pomaga družini.

Kaj pa so bile najtežje stvari, ki so jih morali prestati?

Na vprašanje, ali si je pred desetimi leti sama lahko predstavljala, da bi Kristian lahko kdaj tako mirno sedel celo uro, kot med intervjujem, je odgovorila, da nikakor ne. V tistih časih niso mogli iti nikamor, niti k zdravniku. Pri zobozdravniku so ga morali uspavati, zob pa niso popravljali, ampak pulili. Danes gre normalno k zobozdravniku, kjer mu popravijo zob s plombo, on pa mirno sedi z odprtimi usti.  Ker je ves čas potreboval spremstvo, niti skodelice kave ni mogla popiti v miru, kaj šele, da bi šli na pico ali kosilo. Niso mogli iti v park, na počitnice pa sploh niso mogli pomisliti.

Kristian se je v obdobju pred zdravljenjem z RENS-om večkrat sam poškodoval, nekoč si je poškodoval glavo, ko se je z njo zabijal v steno. Drugič je odprl okno in metal stvari iz stanovanja. Katja izpostavlja dva zanjo najtežja trenutka: med vožnjo je zbrcal prednjo šipo v avtomobilu in jo razbil. Ker bi ji ušel iz avta, če bi se kje ustavila, je morala z razbito šipo pripeljati do doma. Druga takšna situacija pa je bila, ko je z glavo udaril v steklena vrata in si porezal nos. V tistih časih je bilo res težko.

Zdaj že nekaj let ni imel hujših izpadov in za to so zelo hvaležni.

Katja ob koncu še pove, da Kristian še zdaleč ni edini otrok, ki so mu terapije z pomagale in da je takšnih vedno več.

Povsem na koncu intervjuja pa Kristian sestavi še Rubikovo kocko in na klavir zaigra Beethovnovo skladbo Za Elizo.

Kristian sestavlja rubikovo kocko in igra na klavir

 

Ali bo lahko Kristian kdaj živel samostojno?

Zaradi izjemnega uspeha in napredka se lahko danes na glas vprašamo o stvari, ki je bila pred nekaj leti popolnoma nepredstavljiva in v domeni znanstvene fantastike – ali bo Kristian lahko kdaj živel samostojno?

Katja odgovori, da je v tem trenutku to še nemogoče vedeti, a glede na to, kako dolgo pot so že prehodili in kakšen napredek so na njej dosegli, si ne postavlja več nobenih mej.

1. del intervjuja

 
2. del intervjuja

 

 

Viri: ZASAVSKE ONLAJN NOVICE (https://www.zon.si/za-vse-tiste-katerim-bi-se-dalo-pomagati-pa-ceprav-samo-za-milimeter-kajti-ta-milimeter-zna-biti-nas-svet/), Sledi korakov (https://www.youtube.com/watch?v=9qm5YF6kzlc, https://www.youtube.com/watch?v=zPq_Dm3lkp8)

Fotografije: ZASAVSKE ONLAJN NOVICE, zaslonski posnetek Youtube

Zoran Dernovšek, izumitelj RENS-a, je imel 14. aprila v Trbovljah predavanje z naslovom Ali je avtizem ozdravljiv. Na predavanju so bile predstavljene novosti v raziskavah in dosežkih ter rezultati uporabe protokola RENS. RENS je prehransko dopolnilo z originalnim imenom Rapid Effect Natural Supplement. V prvem delu predavanja je Zoran Dernovšek predstavil postopek zdravljenja avtizma kot bolezni, od diagnoze do popolne ozdravitve. Zelo natančno je predstavil tudi iznajdbo RENS-a, iz česa je narejen, ali je varen za uporabo in kaj lahko projekt RENS prinese posamezniku in človeštvu na področju medicine. Predstavljeni so bili tudi nekateri uspehi pri zdravljenju različnih bolezni, opeklin, ustnih ranah, pri razstrupljanju telesa in regeneraciji po fizičnih naporih po teku oziroma ultra maratonu.

O svojih izkušnjah z uporabo tega prehranskega dopolnila sta zbranim spregovorili tudi Katja Šergan Božič (mama 17-letnega Kristiana, ki je diagnozo avtizem prejel leta 2004) in Ana Snežka Vujasin, ki je ravno tako kot Katja mati avtističnega otroka. Spregovorila je o svoji izkušnjah z RENS-om pri svojem otroku in pri pacientih v ordinaciji, v kateri sodeluje s kolegom zobozdravnikom.

V zadnjem delu je Dernovšek odgovoril tudi na nekatera vprašanja s področja zdravstva in raziskav, ki so bila že opravljena in ki bodo sledila v naslednjem obdobju.

Sam posnetek je dolg 3 ure, izpostavljamo samo nekaj ključnih poudarkov:

• RENS je naravni katalizator, ki pomaga našemu imunskemu sistemu, da se vzpostavi nazaj v optimalno stanje.
• RENS je bil testiran in je s strani pooblaščenega laboratorija prejel certifikat varnosti.
• Poleg tega je prejel tudi certifikat, da v RENS-u ni sledov nano kontaminantov, ki jih včasih lahko najdemo v algah.
• Ustna higieničarka, Ana Snežka Vujasin, prikaže in predstavi načine uspešne uporabe RENS H pri posegih v ustni votlini.
• Predstavi tudi specifike posegov v ustni votlini pri osebah s posebnimi potrebami, med drugim tudi z avtizmom.
• Zorana Dernovška je poiskala, ko je videla intervju z njim in je želela preizkusiti RENS pri svojem avtističnem sinu. Rezultat RENS-a je, da danes njen sin obiskuje navadno šolo. Je veliko dela in odrekanja, ampak rezultati so jasno vidni in neizpodbitni.
• Njen sin je na ATEC lestvici prejel 130 točk (lestvica avtističnega spektra od 0-180, rezultat nad 104 točke označuje resno stopnjo avtizma). Po pol leta terapije z RENS-om je rezultat padel na 50 točk.
• RENS pomaga pri biomedicinskem delu zdravljenja avtizma. Ko je ta del opravljen, se lahko začne delati na odpravljanju razvojnega zaostanka (logopedi, specialni pedagogi ipd.).
• RENS uspešno čisti težke kovine in druge toksine iz telesa – oseba je imela vsebnost aluminija v možganih 2,7 (testirano na laseh). Sprejemljiva vsebnost aluminija v možganih je pod 8. Po dveh mesecih jemanja RENS-a je zaradi čiščenja aluminija iz telesa ta vsebnost v laseh zrasla na kar 54 (povečanje za 1.900%). Po treh mesecih je padla na 11 in po petih mesecih od začetka jemanja RENS je vsebnost aluminija v možganih, testirano na laseh, padla na 4,6, kar pomeni, da se je aluminij uspešno izločil iz možganov in več ne blokira njihovega delovanja.

 

 

Tukaj najdete tudi celotno prezentacijo g. Dernovška s predavanja: RENS_Trbovlje_190414

 

Ob novih odkritjih in dokazih, da je avtizem ozdravljiva bolezen, se pojavljajo tudi pomisleki, ali si sploh želimo ozdraviti avtizem. Posamezniki (upravičeno) opozarjajo, da imajo avtisti svoje specifične prednosti in veščine, ki si jih ne želijo »ozdraviti«, saj bi to pomenilo, da se odrekajo delu sebe in postajajo takšni kot drugi.

Ti pomisleki popolnoma držijo – v določenih primerih. Verjetno se vsi strinjamo, da bi bilo spreminjanje avtistične osebe, ki uspešno funkcionira v družbi in svoje veščine uspešno izrablja v dobrobit sebe in družbe, nepotrebno in celo nemoralno. Vendar pa avtizem ni enoznačno stanje, zato tudi govorimo o avtističnem spektru. In izzivi, s katerimi se soočajo avtisti in njihove družine na različnih delih spektra, so zelo zelo različni.

V spodnjem videu je prikazana delček vsakdana družine z avtističnim otrokom, ki ima težjo obliko avtizma.

Poseben komentar ni potreben. Verjetno ni človeka na svetu, ki bi v takšnem primeru trdil, da zdravljenje ni potrebno in bo avtistični osebi odvzelo njegov jaz in osebnost.

Primeri uspešnih ozdravitev težjih oblik avtizma, ki so bili tudi javno dokumentirani, so lučka upanja za vse družine, ki se spopadajo z avtizmom v najtežjem delu spektra. Pri njih gre v prvi vrsti za to, da se avtistični osebi in njeni družini sploh omogoči normalno življenje brez vsakodnevnih fizično in psihično izčrpljujočih napadov in težav. Izhod iz tega dela avtističnega spektra je verjetno največja želja vseh, ki to dnevno doživljajo. Zanje je možnost ozdravitve avtizma tisto, kar jim lahko spremeni življenje na bolje.

Kako pa zdravljenje avtizma dejansko poteka?

Zoran Dernovšek, izumitelj RENS H, pravi, da je zdravljenje avtizma proces, kjer ni čudežnih zdravil (le primarna in visoka znanost), je pa trdo, sistematično delo, ki daje predvidljive pozitivne rezultate. Na predavanjih o delovanju RENS H je predstavil rezultate, ki so jih dosegli in sicer, da so v zadnjem obdobju uspeli potrditi, skupaj z ekipo, da je biomedicinski del avtizma zdaj ozdravljiv v doglednem času.

»Govora je o cca 96% napredkih v prvih 6-ih mesecih, kjer pade ATEC za vsaj 50% ali več. Povprečno lahko otroka z začetnim ATEC 120-150 spravimo ven iz spektra (ATEC pod 20) v cca 1,5-2 letih, v primeru uporabe dodatnih terapij, npr. SCT, pa še prej.«

»Ko se to zgodi, se teža zaključka zdravljenja prenese na specialno pedagogiko in podporna okolja, ki po tej biomedicinski fazi delajo z otroci, kateri se zavedajo okolice, navodil in jim sledijo. Zato to omogoči tudi specialnim pedagogom, da imajo hitrejše in boljše uspehe pri svojem delu.«

G. Dernovšek pove še nekaj zelo zanimivega:

»Praviloma večina avtistov tudi po zaključku zdravljenja zadrži prednosti, ki jih v času bolezni razvijejo kot kompenzacijo za blokirane možganske centre, npr. foto spomin, ročne ali umske prednosti, ipd. Vendar pa jim šele izhod iz spektra omogoči prevzeti dominantno vlogo v svoji okolici.«

Ko se enkrat odstranijo najhujše težave, povezane z avtizmom, torej specifične lastnosti in prednosti avtistične osebe ostanejo in avtist zdaj dobi možnost, da jih resnično izkoristi.

Odgovor na vprašanje v naslovu je tako da in ne. Če avtistična oseba dobro deluje v družbi in ona in njena družina ne čutita potrebe po spremembah, je zdravljenje popolnoma odveč. Če pa avtizem povzroča avtistu in njegovi družini velike težave in stiske, pa je zdravljenje prava pot.

Zgodbe oseb, ki jim je RENS H pomagal, so čustvene in ob njih človek dobi upanje, da so čudeži dejansko mogoči, če se zanje boriš do konca svojih moči (in še čez). Še bolj čustvene in pretresljive pa so zgodbe, ki se šele odvijajo in ki na svoj srečen konec še čakajo.

Takšnih zgodb je veliko (več, kot si mislimo), ampak velika večina jih je skritih znotraj družine in najožjega kroga prijateljev. Kot smo že večkrat zapisali, ljudje se s svojimi težavami, s katerimi izstopamo iz ustaljenih norm okolice, neradi izpostavljamo, saj s tem tvegamo stigmatizacijo, odrinjenost, pomilovanje in včasih morda celo posmeh.

Kadar pa takšna zgodba vseeno pride v javnost ima za to zelo dober razlog – ponavadi je to nepredstavljivo močna želja narediti vse, kar je v moči družine, da pomaga svojemu članu. Če dvomite, vprašajte sebe, v kakšni situaciji bi se bili pripravljeni tako razgaliti pred vsem svetom in se pokazati tako ranljive. Gre za izjemno težke in naporne življenjske situacije.

Družina Horvat iz Beltinec je storila ta korak iz želje pomagati svojemu štiriletnemu fantku Inayu, ki se je rodil zdrav, zdaj pa je avtist. Pri dveh letih (po cepljenju z MMR cepivom), se je Inayu ustavil govor, socialni stik se je zmanjšal, ni se več odzival na svoje ime itd.

Družina se ni vdala in je začela s sistematičnim pristopom k zdravljenju avtizma, ki zajema testiranja las in urina v tujini, posebno mešanico vitaminov in mineralov, različne terapije, posebno dieto brez glutena in kazeina ter prehransko dopolnilo RENS H. Inayeva mamica pravi, da ga RENS H umirja in skrbi za čiščenje možganov, prvi rezultati so že vidni – izboljšal se je očesni kontakt, fantek bolj sodeluje, ni več hiperaktiven itd.

Inayeva mamica je pustila službo, da lahko svojemu sinu nudi najboljšo oskrbo, vse terapije (in morebitna operacija v tujini) pa stanejo veliko denarja, zato družina prosi vse, ki lahko pomagajo za pomoč.

Pomagate lahko z nakazili na:

TRR: SKB SI5603125-1000857970 (Inay Horvat, Bratonci 150a, 9231 Beltinci)

 

Malemu Inayu in njegovi družini želimo čimprejšnje okrevanje in dovolj vztrajnosti za boj z vsem, kar jim bo še stopilo na pot. Njihova zgodba pa naj nam bo navdih, da spremembe so možne, samo obupati ne smemo.

 

Vir besedila in fotografij: https://www.vestnik.si/pomagajte-stiriletnemu-inayu-rodil-se-je-zdrav-zdaj-je-avtist-6648871

Osebe z motnjami avtističnega spektra in njihove družine se spopadajo s celim kupom težav, o katerih se staršem, ki nimajo avtističnih otrok, niti ne sanja. Gre za izkušnjo, ki je, po njihovih besedah, ne bi privoščili niti svojim najhujšim sovražnikom. Zaprtost vase, neodzivnost, nezmožnost stika z drugimi otroci, fizični izpadi in še hujše stvari so del vsakdana in kljub ljubezni do otroka ženejo starše in celotno družino do skrajnih meja.

Uradna medicina avtizem obravnava kot stanje, ki ga ni mogoče zdraviti in avtisti ponavadi dobijo diagnozo, da se stanje ne bo nikoli izboljšalo. Na srečo pa številni uspešni primeri izboljšanja stanja avtistov, tudi v Sloveniji, dokazujejo nasprotno. V zadnjih letih se je za avtiste in njihove družine precej spremenilo, in to na boljše.

Kaj so biomarkerji in kaj imajo z avtizmom?

Ameriški znanstveniki so že leta nazaj ugotovili, da obstajajo biomarkerji (oz. biooznačevalci), po katerih lahko ugotovimo, kateri otroci so bolj izpostavljeni tveganju za avtizem.

Biomarkerji oz. biooznačevalci so snovi, ki jim v organizmu lahko sledimo. Gre za merljive indikatorje nekega biološkega stanja.

Dr. Gerald Mizejewski iz New York State Department of Health (Oddelek za zdravje zvezne države New York) je že leta 2013 izvedel raziskavo, v katero je bilo vključenih 40 družin z avtističnimi otroki starimi med 3 in 5 let. 20 družin je privolilo v izvedbo raziskave in na 16 osebah je bilo izvedeno testiranje. Testirali so njihovo kri, ki je bila odvzeta ob rojstvu in shranjena v zamrzovalniku.

Kri so poslali na testiranje v Teksas, kjer so jo testirali za 90 biomarkerjev. 15 biomarkerjev je vrnilo rezultate. V spodnji tabeli so navedeni biomarkerji, kakšen je njihov vpliv na pojavnost motenj avtističnega spektra pri novorojenčkih, biomedicinska oz. biokemična povezava in zaznana stopnja biomarkerja (povišana ali znižana).

Spodaj še grafični prikaz, kateri biomarkerji, ki se povezujejo z avtizmom, vplivajo na katerega od morebitnih vzrokov avtizma.

V zaključku raziskave dr. Mizejewski skupaj z drugimi avtorji zapiše naslednje:

»Količina raziskav glede avtizma in pridobljeno znanje na tem področju se je v zadnjem desetletju izrazito povečalo. V naslednjih 5-10 letih lahko pričakujemo, da se bo znanje na temo avtizma še povečalo in razširilo na področjih toksičnih kovin, prehrane, biokemije, genskega lokusa, medicinskega slikanja, avtoimunih bolezni in vnetja možganov. V genetiki bosta na prvem mestu odkrivanje gruč genov in genskih lokusov povezanih z avtizmom. Meritve težkih kovin bodo prisotne pri meritvah las avtistov (tako otrok, kot odraslih), da se bo odkrilo česa manjka in česa je v telesu preveč. Razvile so bodo nove diete in prehranski dodatki, ki bodo izboljšali vsakodnevno življenje ljudi z motnjami avtističnega spektra. Izvedene bodo raziskave glede suma na povezavo med peptidi v prebavnem traktu in avtizmom, saj je bilo odkrito, da imajo peptidi v prebavnem traktu enak genski zapis in mRNK (messenger RNA) kot nevropeptidi v možganih. Na področju medicinskega slikanja se bodo vizualizirale in definirale regije možganov povezane z motnjami gibanja in senzorike. Razjasnila se bo povezava avtoimunih bolezni z avtizmom preko sistema levkocitov HLA. Pojasnjena bo vloga izpostavljenosti testosteronu pri sindromu »ekstremno moških možganov« pri osebah z avtizmom. In končno, kot predstavljeno v tem poročilu, vzpostavili se bodo postopki s katerimi bomo lahko testirali novorojenčke in ugotovili stopnjo tveganja za avtizem.«

Kaj je torej novega na področju skrbi za osebe z avtizmom?

Gre za 5 let staro raziskavo in kot je dr. Mijezevski pravilno napovedal, se je v tem času veliko spremenilo.

Potrjena je bila povezava med povišanimi ravnmi testosterona v krvi zarodka in pojavnostjo avtizma ter še dodatna odkritja na tem področju.

Meritve vsebnosti kovin v laseh oseb v avtističnem spektru so nekaj vsakdanjega, na voljo so praktično komurkoli na svetu.

Razvite so nove diete in prehranska dopolnila, ki omogočajo lažje življenje avtistom in njihovim družinam. Prav posebno mesto med prehranskimi dopolnili ima RENS H, ki omogoča čiščenje toksičnih kovin iz telesa in s katerim je že veliko avtistov in tudi drugih oseb z različnimi težavami očistilo svoje telo težkih kovin in ostalih strupov.

Testiranja novorojenčkov glede stopnje tveganja za avtizem sicer še nimamo, a verjamemo lahko, da bo tudi do tega prišlo v ne tako oddaljeni prihodnosti. Vse to in še več, kar se dogaja na področju skrbi za osebe z avtizmom, nas lahko upravičeno navdaja z velikim optimizmom. Izzivi, stres in odpovedovanja za starše so še vedno enormni, a zdaj je luč na koncu tunela že precej svetla, saj imamo dokazane primere uspešnih izboljšanj stanj. Verjamemo, da bo šlo samo še na boljše.

Povzeto po raziskavi Newborn screening for autism: in search of candidate biomarkers https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4981185/.

Vir slik: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4981185/