Na generacijo posebnežev nismo pripravljeni (Revija Zarja)

Vse projekcije po svetu kažejo, da se število oseb z ugotovljenim avtizmom nezadržno povečuje in da bodo v prihodnje te številke le še naraščale. Kako se bomo kot družba s tem spoprijeli, je vprašanje, ki bo definiralo usodo velikega števila posameznikov in njihovih družin.

Veseli pa, da se v zadnjem času tudi v medijih pojavljajo informacije o tem, da je avtizem bolezen, ki se lahko zdravi. To vedenje daje ljudem možnost, da na eni strani vzamejo usodo v svoje roke in pomagajo svojim otrokom, ki so v avtističnem spektru. Po drugi strani pa vedno več uspešnih primerov občutnega izboljšanja stanja in izhodov iz avtističnega spektra nastavlja ogledalo in povečuje pritisk na uradno medicino, ki (z redkimi izjemami) avtizem še vedno obravnava kot razvojno motnjo, s katero se otrok rodi in je neozdravljiva.

Spodaj objavljamo povzetek zelo zanimivega članka, ki je izšel v reviji Zarja in kjer je predstavljenih več vidikov avtizma, kaj lahko pričakujemo v prihodnosti kot družba in pa uspešna uporaba RENS H pri zdravljenju avtizma.

———————————————

 

Zadnjih deset let po svetu število oseb z motnjo avtističnega spektra vztrajno narašča, zato že govorimo o najhitreje rastoči razvojni motnji. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima motnjo avtističnega spektra eden izmed 160 otrok. V ZDA pa so za generacijo današnjih šestnajstletnikov avtizem ugotovili že pri enem od 86 otrok. V Sloveniji se z avtistično motnjo rodi 200 otrok na leto, napovedujejo pa, da se bo čez šest let s to motnjo rodil že vsak drugi fantek in vsaka deseta deklica! Kaj to pomeni za našo družbo? Kako se bomo kot družba prilagodili na malo »posebne« otroke in odrasle?

Predsednica Zveze nevladnih organizacij za avtizem Slovenije Sandra Bohinec Gorjak je v Večeru opozorila, da imamo v družbi rdeči alarm, ki se ga sploh ne zavedamo. Na Severnem Irskem naj bi bil avtist že vsak 34. otrok, v Belfastu celo vsak 21. Zato bi bilo po njenem mnenju nujno vzpostaviti register oseb z avtizmom. V Sloveniji ga še vedno nimamo.

Članek nadalje navaja trditev, da je avtizem je nevrološka razvojna motnja, s katero se otrok rodi in je neozdravljiva, vendar že v naslednjem odstavku zapiše, da natančen vzrok avtizma kljub številnim študijam po svetu sicer še vedno ni pojasnjen, strokovnjaki pa so si dokaj enotni, da gre za kombinacijo genetskih in okoljskih dejavnikov (pred porodom, ob in po njem). Po navedbah Strokovnega centra za avtizem so rizični dejavniki za nastanek avtizma in sorodnih motenj: starost staršev, diabetes, krvavitve, uporaba zdravil za zdravljenje psihičnih bolezni (posebno v prvem trimesečju) in zloraba opojnih substanc v zgodnji nosečnosti. Pojav avtizma pri otroku povezujejo tudi z nekaterimi prenatalnimi virusnimi okužbami pri materi ter s stresom.

Nedavno je na dogodku Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKC in Sekcije za klinično toksikologijo nevrolog prof. dr. Fajko F. Bajrović povedal, da je živčni sistem občutljiv za nevrotoksine v okolju in že majhna izpostavljenost ploda pesticidom pred rojstvom pomeni motnje v motoričnem in nevrološkem razvoju otroka. Glede na to, da imamo porast avtističnih motenj, se sprašuje, kam bo vse več pesticidov v našem okolju pripeljalo našo družbo.

Slovenska inovacija

Uradna medicina pravi, da za avtizem ni zdravila, saj ne gre za bolezen, na drugi strani pa se oblikuje vedno večja skupnost, ki meni drugače. Da je avtizem bolezen, ki se lahko zdravi. Med njimi je tudi Zoran Dernovšek, slovenski inovator pripravka RENS H (hitro delujoče prehransko dopolnilo, narejeno iz izvlečka več vrst alg) z učinkovitim razstrupljevalnim protokolom, o katerem so tudi v Zarji že podrobneje pisali in tudi predstavili zgodbo avtista Kristiana. Ta je pri skoraj treh letih dobil diagnozo težje oblike avtizma in bil označen za trajno nesposobnega. Po posebni dieti, treh operacijah z izvornimi celicami in terapiji z RENS so se že po slabem letu dni pokazali osupljivi rezultati. Po testiranju ADOS – 2, ki ga uporabljajo za diagnosticiranje avtističnega spektra, je Kristian na stopnji 3, kar pomeni, da je zunaj avtističnega spektra. Torej ni več avtist!

Dernovšek, ki je v Makedoniji nedavno predaval strokovnjakom uradne medicine, dokazuje, da ima prav. »RENS je laboratorijsko pregledan, ima certifikat varnosti, za njim so raziskave. Ne gre za alternativo, ampak za komplementarno medicino, temelječo na dokazih.«

Napišimo novo poglavje

Kaj se torej dogaja v družbi, da avtizem tako strmo narašča? Gotovo danes zdravstveno stanje otrok bolj spremljajo in je zato več evidentiranih primerov avtizma; številnim otrokom, ki jim danes diagnosticirajo motnjo avtističnega spektra, pred 15 leti ne bi pripisali take diagnoze.

Da moramo biti kot družba prožnejši, se strinja tudi strokovnjakinja, ki želi ostati anonimna in se pri svojem delu vsak dan srečuje s predšolskimi in šolskimi otroki, ki imajo različne motnje avtističnega spektra. O avtizmu veliko bere, se izobražuje, razpravlja s kolegi in tudi razmišlja. »V strokovnih krogih zadnje čase potekajo debate tudi o tem, ali še naprej iskati diagnoze ali preprosto sprejeti dejstvo, da so motnje avtističnega spektra glede na pojavnost del evolucije. Vedeti moramo, da so najhujše oblike avtizma še vedno redke, veliko pa je otrok z Aspergerjevim sindromom in vedno bolj se nagibam k mnenju, da gre za evolucijske spremembe.

Sogovornica opozori, da ima večina pri omembi avtizma še vedno pred očmi Forresta Gumpa, a ljudi je treba ozaveščati, da so na številnih slovenskih šolah v posameznem oddelku po kar trije do pet otrok s težavami. »In teh nihče ne opazi! Opazijo jih šele potem, ko se začnejo rezati (samopoškodovati)! Dovolj so namreč inteligentni, da se postopoma naučijo veščin, s katerimi se nekako prebijejo skozi življenje (skozi šolski sistem), a ko pridejo do točke, ko ne zmorejo več, se začnejo silno resne težave.«

Na šolah zaznavajo namreč ogromno blažjih oblik motenj avtističnega spektra, za kar pa nimamo ustreznih programov. »Opažam, da se dogajajo velike spremembe, mi pa še kar naprej govorimo o razvajenih otrocih. Spremeniti moramo pristop in ne več ponujati vsem okolja, ki bo za vse enako, temveč se truditi oziroma omogočati otrokom, da vsak na svoj način pride do svojega optimuma. Bolj bo treba poudarjati napredek, pot do znanja kot pa sam rezultat,« razlaga strokovnjakinja in navede primer na neki šoli. Učitelji so se odločili, da bodo »težavnega« učenca naučili pozdravljati in konec. Pri tem pa niso upoštevali, da v tistem trenutku otrok tega ni zmožen. »Ta otrok se bo na koncu naučil pozdravljati, to vem, ampak ne na način, ki so si ga oni zamislili in ga poznajo do zdaj. Naučil se bo pozdravljati povsem po drugi poti, z drugimi pristopi.«

Prav tako se na naših šolah prevečkrat zgodi, da otrok z avtizmom ne more na kakšno prireditev, ker se učitelji bojijo nepredvidljivih reakcij. Že vnaprej vidijo morebitne probleme. »Ti otroci težko prenesejo spremembe in negotove situacije in iz tujih praks je razvidno, da se da take otroke na nove dogodke ustrezno vnaprej pripraviti – na primer s »slikanico«, kjer je narisan in opisan potek izleta oziroma prireditve. Občutek varnosti je pri njih izjemno pomemben. S temi otroki je treba vzpostaviti stik, potem lahko z njimi krasno delaš. Samo varno se morajo počutiti, pa ti jedo iz roke!«

V Sloveniji imamo tudi zelo neurejen položaj glede spremljevalcev teh otrok v šoli. To so pogosto kar dedki oziroma babice, ki za ravnanje s temi otroki sploh nimajo ustreznih veščin in izobrazbe.

Največ otrok z odločbami?

Včasih dobimo laiki vtis, da slovenske šole vodijo po številu otrok z odločbami v Evropi, pa to ni res, pravi sogovornica. Smo v zlati sredini. Bi pa na šolah morali zaposliti več socialnih pedagogov z ustreznimi kompetencami. Na šoli s petsto učenci, na kateri ima 20 odstotkov otrok odločbo, bi za kakovostno delo potrebovali od dva do tri specialne pedagoge, prav tako pa bi morali ti avtonomno presojati ter pomagati tudi otrokom brez odločb. Na odločbe se čaka predolgo.

»Če bi bila odločevalka, bi v šolstvu najprej namesto vzgojiteljice v prvem razredu osnovne šole uvedla specialno pedagoginjo, ki bi lahko hitro zaznala otroke s težavami in z njimi s specialnimi pedagoškimi pristopi individualno delala med poukom že od začetka. Tako bi se do 3. razreda odpravilo ogromno primanjkljajev. Tudi v vrtcih je še veliko prostora za izboljšavo,« dodaja strokovnjakinja, ki je prepričana, da na epidemijo avtizma sistemsko pri nas zagotovo nismo pripravljeni.

Prav tako se ji zdi katastrofalno, da staršem otrok z avtizmom pravice niso popolnoma jasne. »Starši so prepuščeni lastni iznajdljivosti in informiranosti, pravzaprav morajo preštudirati celotno zakonodajo, da lahko zaprosijo za tisto, kar jim pripada. Nasrkajo tisti, ki se v papirologiji ne znajdejo najbolje – in to ni prav!«

 

 

 

Vir: Revija Zarja št. 19, 7. 5. 2019, https://revijazarja.si/clanek/odklenjeno/5cd9746cdc745/na-generacijo-posebnezev-nismo-pripravljeni