“Pomanjkanje kisika v celicah je ponavadi glavni razlog za razvoj rakastih obolenj”

“Pomanjkanje kisika v celicah je ponavadi glavni razlog za razvoj rakastih obolenj” – če mislite, da gre za najnovejše znanstveno dognanje najboljših zdravniških ekip na svetu, ki skušajo raziskati vzroke za nastanek raka, se motite. To trditev je že leta 1923 postavil nemški biolog Otto Heinrich Warburg in za njo leta 1931 prejel Nobelovo nagrado za medicino.

Kot je napisal: “Rak ima veliko sekundarnih vzrokov, morda celo več kot druge bolezni. A tudi pri raku gre za en sam glavni razlog. Povedano v nekaj besedah, glavni vzrok za nastanek raka je zamenjava dihanja kisika v normalni celici s fermentacijo sladkorja. Vse zdrave celice v človeškem telesu dobijo energijo tako, da uporabijo dostavljen kisik, rakaste celice pa dobijo večji del svoje energije iz fermentacije. Vse zdrave celice v telesu so torej aerobne, medtem kot so rakaste celice deloma anaerobne.” (Vir)

Če torej že skoraj 100 let poznamo vzrok za nastanek rakastih celic, kako lahko preprečimo, da do tega pride?

Kaj je vzrok za pomanjkanje kisika v celicah?

Do pomanjkljive oksigenacije (oz. pomanjkljive dostave kisika v vsako posamezno celico v našem telesu) pride zaradi kancerogenih snovi in drugih toksinov znotraj celic in okoli njih, ki onemogočajo mehanizem za dostavo kisika do celic, kasneje pa ga celo poškodujejo. Zgoščevanje rdečih krvničk upočasni pretok krvi in omejuje pretok do kapilar, kar je obenem tudi vzrok za slabšo dostavljanje kisika v celice. Celo pomanjkanje potrebnih gradnikov za celične stene (esencialne maščobne kisline Omega 3 ipd.) onemogoča izmenjavo kisika v celicah.

Warburg je odkril, da respiratorni encimi v celicah, ki pridobivajo energijo na aeroben način s kisikom, umrejo, ko nivo kisika pade.

Ko so mitohondrijski encimi uničeni, celica ne more več pridobivati energije iz kisika. Zato mora celica, če želi preživeti, za pridobivanje energije fermentirati sladkor. Za kratek čas, npr. med tekom, ta anaerobna fermentacija sladkorja ni problematična. V vaših nogah se zaradi procesa fermentacije ustvarja mlečna kislina, zaradi česar vas noge pečejo, vendar nato prenehate s tekom. Celice si opomorejo in znova pridobivajo energijo iz kisika. Težava pa nastane, kadar celice ne morejo več pridobivati energije iz kisika zaradi poškodb dihalnih encimov. Potem morajo večino energije pridobiti s fermentacijo. In to lahko po mnenju dr. Warburga povzroči, da celica postane rakasta.

Celica, ki ne more več pridobivati energije aerobno, ne more pridobiti dovolj energije, da bi obdržala svojo zmožnost normalnega delovanja. Tako izgubi zmožnost opravljanja svoje funkcije v telesu.

Fermentacija omogoča tem celicam, da preživijo, vendar pa ne morejo več opravljati svojih funkcij ali učinkovito komunicirati s telesom. Posledično se lahko takšne celice le delijo in rastejo. In lahko postanejo rakaste. Ali, povedano drugače, spremenijo se v rakaste celice, ki ne služijo več vašemu telesu, ampak živijo zgolj za to, da preživijo.

Warburgova teorija v praksi

Seveda so tudi drugi znanstveniki testirali teorijo dr. Warburga. Raziskovalca Dean Burn in Mark Woods sta npr. izvedla več poskusov, kjer sta merila stopnjo fermentacije v celicah, ki so rasle z različnimi hitrostmi. Njuni izsledki so potrdili Warburgovo teorijo, saj sta ugotovila, da so imele rakaste celice z najvišjo stopnjo rasti tudi najvišjo stopnjo fermentacije. Počasneje, kot je okvarjena celica rasla, manj fermentacije za pridobivanje energije je izvajala.

Tudi drugi znanstveniki so izvajali podobne preizkuse in nekateri so prišli do ugotovitve, da nekatere rakave celice, ki so rasle zelo počasi, niso izvajale fermentacije. In če lahko okvarjene celice rastejo brez fermentacije, teorija dr. Warburga seveda ne drži. Ob ponovljenih preizkusih se je izkazalo, da so stopnje fermentacije v takšnih celicah tako nizke, da jih lahko zaznajo le najnovejše merilne naprave, kar v praksi pomeni, da je fermentacija vedno prisotna.

Več drugih znanstvenikov je neodvisno eden od drugega dokazalo, da tudi počasi rastoče rakave celice vedno proizvajajo mlečno kislino s fermentacijo in da je stopnja dostave kisika v te celice znižana.

Nadaljnje raziskave so pokazale, da ko je nivo kisika v celicah znižan, celice začnejo proizvajati energijo na anaeroben način. In ko so te stopnje dovolj nizke, celica postane rakasta. Do tega je prišlo, ko so nivo kisika v celici znižali za 35 %.

Nizka stopnja kisika v celicah je torej verjetno glavni vzrok za nastanek raka. Za slabo dovajanje kisika v celice pa je več razlogov. Preveč toksinov, ki zamašijo celice, slabe celične stene, ki ne dovolijo hranljivim snovem, da bi vstopile v celice, pomanjkanje hranljivih snovi, ki jih celica potrebuje za dihanje, slaba cirkulacija krvi in morda celo nizka stopnja kisika v zraku, ki ga dihamo.

Rakaste celice proizvajajo preveč mlečne kisline, ko izvajajo fermentacijo. Mlečna kislina je toksična in lahko prepreči transport kisika v sosednje zdrave celice. Ko se takšne celice sčasoma razmnožujejo, se lahko rak razširi, če ga imunski sistem prej ne uniči.

Vendar pa je slika še nekoliko širša, kot jo je videl Dr. Warburg. Izkazalo se je namreč, da 85 % rakastih celic pri fermentaciji uporablja glukozo. Preostanek rakastih celic pa za gorivo uporablja kisik. In te celice imajo zelo zanimive interakcije s tistimi celicami, ki izvajajo fermentacijo glukoze.

V zadnjih letih so raziskovalci definirali bolj prefinjen in natančen opis metabolizma, ki ga izvajajo rakaste celice. Večina teh celic dejansko sledi modelu, ki predvideva uporabo glukoze za energijo.

Kaj pravijo najnovejše raziskave?

Najnovejši izsledki kažejo, da bi rakaste celice lahko uporabljale kisik za pridobivanje energije, kar je bistveno bolj učinkovit proces od fermentacije, ampak ga ne. Rezultati raziskav na tem področju so zelo zanimivi.

Rakaste celice ne potrebujejo veliko energije za svoje delovanje, kljub temu, da imajo na voljo dovolj virov energije. Potrebujejo pa veliko zalogo hranilnih snovi za svojo rast in razmnoževanje. S predelavo kisika bi proizvedle veliko energije, ne pa dovolj hranljivih snovi za učinkovito rast. Predelava glukoze po drugi strani pa proizvede malo energije in veliko hranljivih snovi za rast in razmnoževanje.

In to je morda razlog, da najhitreje rastoče rakaste celice uporabljajo fermentacijo glukoze za proizvodnjo energije, saj tako pridobijo veliko tistega, kar potrebujejo – hranljive snovi, zaradi katerih lahko rastejo in se delijo hitreje.

Kot že omenjeno, raziskave v preteklosti so dokazale, da so najhitreje rastoče rakaste celice izvajale največ fermentacije glukoze, najpočasneje rastoče pa najmanj.

V preteklih letih so raziskovalci dognali tudi, da nekatere rakaste celice uporabljajo za pridobivanje energije laktazo (mlečno kislino) in celo ketone, ki nastanejo pri presnovnih procesih v telesu. Mlečne kisline je dovolj na voljo v tumorjih, saj večina rakastih celic za energijo uporablja glukozo, mlečna kislina pa je stranski produkt tega procesa. Le-to celice črpajo ven, da jih ne uniči. Ostale rakaste celice v tumorju, ki energijo pridobivajo predvsem iz kisika in manj iz glukoze, pa to laktazo posesajo in iz nje pridobivajo energijo. Na ta način uporabijo manj glukoze in jo pustijo tistim rakastim celicam, ki od nje živijo. (Vir)

Kaj lahko naredimo?

RENS H - čudežno prehransko dopolnilo

RENS H – naravno dopolnilo s takojšnjim učinkom

Zdrava prehranaizogibanje stresu in redna telesna aktivnost so ključni dejavniki, ki pripomorejo k dobri preskrbi celic s kisikom. Vendar pa je vse to lažje reči, kot izvajati v praksi. Zato je prav, da našemu telesu pomagamo, kolikor je to mogoče.

Prehransko dopolnilo RENS H, ki je plod slovenskega znanja, deluje prav na ta način, da celicam dovaja dodaten kisik in povečuje oksigenacijo celic v telesu. Takšna pomoč našim celicam jim omogoča, da so preskrbljene s kisikom, posledično pa je naš imunski sistem v odlični kondiciji. Predlagam vam, da se seznanite z vsemi lastnostmi RENS H, oksigenacija je namreč le ena od njegovih odlik.

* Avtor članka je J. R.